Občina Rače-Fram
.: Prva stran :.

Doživljajska gozdna pot Turnovi ribniki

Doživljajska gozdna pot Turnovi ribniki
Krajinski park Rački ribniki-Požeg meri 484 ha, gozdovi pa zavzemajo največjo površino parka, kar 343 ha. Na nekaterih mestih imajo značaj pravcatega poplavnega gozda in so zavoljo tega spomladi in jeseni ponekod težje prehodni. Med drevesnimi vrstami prevladujejo hrast dob, črna jelša, rdeči bor, smreka in breza. Vlažno okolje ustreza številnim mahovom, med njimi tudi šotnemu mahu, ki zadržuje velike količine vode in uspeva le na zakisani močvirni podlagi. Smreka na takšnih tleh ne uspeva dobro, svoje doda še lubadar. Narava nam na ta način želi povedati, da tukaj pač ni mesto za smreko, ki jo poznamo z bližnjega Pohorja. Na vlažnih tleh se najbolje počuti hrast dob, ki s svojimi globokimi koreninami lahko nosi mogočno deblo in krošnjo.
V gozdu živijo številne živali, od drobcenih in s prostim očesom skoraj nevidnih, do največjih, ki živijo tod, srnjad. Vmes je še cela paleta različnih skupin, od pisanih metuljev in kačjih pastirjev, neutrudnih mravelj ter seveda številnih in glasnih ptic, če omenimo le najbolj vidne predstavnike, ki živijo v gozdu. Na gozdni poti se boste zagotovo srečali z nekaterimi izmed njih. Bodite spoštljivi, zavedajte se, da ste vi pri njih le na obisku.
Gozdna pot »Turnovi ribniki« vas popelje v osrčje Krajinskega parka. Spoznali se boste z nižinskim gozdom, se sprehodili mimo ribnika, srečali zanimive rastlinske in živalske vrste, posedeli na klopci sredi jase, morebiti celo splezali v krošnjo drevesa ali se preprosto »le« nadihali svežega zraka v neokrnjeni naravi.
Prisluhnite naravi, pomagala vam bo, da se sprostite in pozabite na vsakdanje skrbi.
 
Drevesne vrste
Največji delež ozemlja Krajinskega parka je poraščen z gozdom. Tla tod so peščeno-glinena, povečini plitva, izprana in zakisana. V parku uspevajo različne gozdne  združbe, prevladujejo pa jelševje na najbolj mokrotnih tleh, borov gozd s črno jelšo in mešan gozd hrasta in belega gabra na vlažnih tleh.
Vendar združbe niso vedno dobri pokazatelji resnične sestave drevesnih vrst. Tako v parku v gozdni združbi hrasta in belega gabra namesto gabra prevladujejo rdeči bor Pinus sylvestris, smreka Picea abies, črna jelša Alnus glutinosa in navadna breza Betula pendula. Najpogostejša drevesna vrsta v parku je hrast, običajno je to dob Quercus robur. Večji del gozdnega kompleksa, ki danes sodi v Krajinski park, je v prvi polovici 19. stoletja najverjetneje bil gmajna oziroma pašniški gozdovi. V tem času se je pričelo tudi z izsekavanjem hrasta za železniške pragove, železniška proga namreč prečka po dolžini današnji park. Na izpraznjena mesta se je pričela saditi smreka, predvsem zavoljo hitre in ravne rasti in s tem uporabnosti v stavbarstvu in gradbeništvu. V teh gozdovih se je tudi steljarilo, vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja.
 
Smolarjenje
Smolarjenje je stara gospodarska dejavnost, poznana že iz antike. Smolarjenje je postopek pridobivanje smole iz živih dreves nekaterih iglavcev, z ekstrakcijo iz lesa bogatega s smolo ter iz lesnih ostankov.
Pri nas se je smolarjenje pričelo leta 1930 v Prekmurju in na Dravskem polju in nadaljevalo še vsaj dobro desetletje po drugi svetovni vojni. Smolarilo se je na rdečem boru Pinus sylvestris. Smola je bila namenjena za tovarno smolnih izdelkov v Račah, ki se je kasneje preimenovala v Pinus (latinsko ime za bor).
Pridobivanje smole se je z leti spreminjalo, metode so se vedno bolj izpopolnjevale, donosi pa postajali vedno višji in z več kvalitetnejše smole. V eni sezoni se je iz enega drevesa pridobilo okrog 1,5 kg smole. Pri vseh načinih smolarjenja gre za zarezovanje v skorjo, širjenje smolin v različne smeri z določenimi časovnimi presledki. Smola se lovi v posebne lončke. Najbolj primerni so glineni, ker se počasi segrevajo. Lonček pritrdimo na drevo z žebljem ali s posebnim nastavkom. 
Uporaba smole je vsestranska. Surovo smolo se običajno destilira, tako pridobimo terpentin, ki je vrednejši del smole, in kolofonija kot ostanek, ki se jo uporablja za najrazličnejše namene. Obe sestavini se uporabljata pri pridelavi lepil, dišav, razkužil, barv in podobno. Drevesna smola je bila pomembna surovina v kemični industriji nekako do šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko jo je pričela izpodrivati nafta in izdelki iz umetnih mas.
 
Ptice v gozdu
Na območju Krajinskega parka je bilo opaženih že krepko preko dvesto vrst ptic. Od tega jih je v gozdu mogoče videti okrog osemdeset vrst. Večina teh jih v gozdu tudi gnezdi, torej tam gradijo gnezda ali si iztešejo dupla, nesejo jajca, valijo in vzrejajo mladiče. V gozdu so najpogostejše vrste iz družine sinic, ščinkavcev in drozgov. Med sinicami sta daleč najpogostejša velika sinica Parus major in plavček Cyanistes caeruleus, ki je najpogostejši v hrastovih sestojih. Družbo jima delata še močvirska sinica Poecile palustris in dolgorepka Aegithalos caudatus. Med vsemi ščinkavci je daleč najpogostejši ščinkavec Fringilla coelebs katerega petje odmeva iz krošenj od zgodnje spomladi do poletja. Pevsko zelo glasni so tudi drozgi. Kos Turdus merula in cikovt Turdus philomelos sta najštevilčnejša predstavnika drozgov. Manj opazno živijo vrste, ki so vezane na grmovno in zeliščno vegetacijo. Omenimo taščico Erithacus rubela in manj poznano črnoglavko Sylvia atricapilla, ki sodi med naše najpogostejše vrste. Ne smemo pozabiti še na ujede. Tod gnezdi kragulj Acciipiter gentilis, kanja Buteo buteo in njen redkejši sorodnik sršenar Pernis apivorus. Za dupla skrbijo detli in žolne, najpogostejši je veliki detel Dendrocopus major. Od redkih vrst velja omeniti črno štorkljo Ciconia nigra, sovo kozačo Strix uralensis in srednjega detla Dendrocopus medius, ki prav tako gnezdijo v parku.
 
Žuželke
so daleč najštevilčnejša skupina živali na svetu. Trenutno je poznanih okrog milijon vrst, ocenjuje se, da je končno število lahko tudi desetkrat večje! Poselile so tako kopno kakor vodo, najdemo jih na vseh koncih sveta in v vseh življenjskih prostorih.
Podobno velja tudi za Krajinski park, žuželke boste lahko srečali kjerkoli in kadarkoli, tudi pozimi, seveda veliko redkeje. Na žuželke človek običajno postane pozornejši, ko se le-te zaradi porušenega naravnega ravnotežja preveč razmnožijo in povzročajo gospodarsko škodo. Uši, stenice, zalubniki, muhe so le nekatere skupine, ki lahko naredijo precejšnjo škodo. Tu so še komarji in muhe, ki lahko prenašajo bolezni in povzročajo škodo na hrani. Zatorej niti ni čudno, da žuželke med ljudmi niso najbolje zapisane. Vendar ne pozabimo, da med žuželke sodijo tudi pisani hrošči, kačji pastirji in še bolj pisani metulji, ki pri ljudeh večkrat privabijo nasmešek na obraz. Žal pa velikokrat pozabimo, da smo prav od žuželk tudi  močno odvisni. Pomislimo samo na čebele, ki jih namerno gojimo. Čebele nam ne dajejo samo medu in ostalih produktov kot so matični mleček, vosek, pač pa imajo izjemno pomembno vlogo pri opraševanju.
Ne smemo pozabiti še na druge opraševalce v naravi. Divje čebele, čmrlji, nekateri metulji in muhe so zelo pomembni opraševalci v naravi. Posebej divje čebele in čmrlji opravijo ogromno delo pri opraševanju. Zaradi različnih uničujočih posegov v naravo in uporabo pesticidov je teh žuželk žal vse manj. Divjim čebelam in čmrljem bomo koristili s sonaravnim gospodarjenjem, pozno košnjo, visokodebelnimi sadovnjaki, mejicami med travniki, pa tudi s postavitvijo žuželčnika – zavetišča za žuželke.
 
Turnovi ribniki
Ribniki ležijo v osrčju območja Krajinskega parka Rački ribniki-Požeg. Ribniki so trije z značilnimi imeni: Turntajht, Srednji, tudi Srednji tajht in Špic, tudi Špic tajht. Na tem območju so to najstarejši ribniki, med seboj pa ločeni samo z nasipi. Največji ribnik je Turntajht z okrog 2,5 ha, najmanjši pa Špic s površino slabega hektarja. Vsem trem ribnikom je skupna namembnost, ribniki so bili v preteklosti narejeni za gojenje rib. Ribniki so sčasoma zaradi ekstenzivne vzgoje rib postali zanimivi tudi za rastlinstvo in živalstvo. Bujna obrežna in vodna vegetacija nudi zatočišče številnim živalskim vrstam, od drobnih žuželk, ki živijo v vodi, do ptic, ki jih na ribnikih najlaže opazimo. Da bi ohranili pestro floro in favno v ribnikih je potrebno ohraniti bogato razgibanost obrežja, vodno in obvodno vegetacijo ter režim izpuščanja vode, ki mora biti  prilagojen vsem oblikam življenja v ribnikih. Za avtohtono floro in favno je pomembna tudi količina in vrstna sestava rib, ki bi naj bila podobna tistim v naravnih jezerih. Ugotovitve kažejo, da količina rib, seveda avtohtonih, za nemoten razvoj ostalega rastlinstva in živalstva naj ne bi presegala 400 kg/ha.
 
Štiriperesna marzilka
je štiriperesni deteljici podobna rastlina, ki jo poznamo pod strokovnim imenom Marsilea qadrifolia. Z deteljo, ki raste na travnikih nima seveda nič skupnega, razen videza, saj marzilka sodi med vodne praproti. Marzilka je trajnica, ki zraste do 15 cm v višino. Na koncu plazečega stebla se nahajajo dolgopecljati štiridelni listi. Rastlina lahko uspeva v plitvi vodi, takrat listi plavajo na vodni površini, ali na kopnem, kjer zelo spominja na že omenjeno deteljo. Pri marzilki je zanimivo njeno gibanje listov, v mraku liste zloži in dvigne pokonci. Marzilka se razmnožuje s pomočjo sporokarpov. Nahajajo se na bazi listnih pecljev, veliki pa do pol centimetra, razvijejo pa se samo na rastlini v kopenski fazi. Spore dozorijo jeseni.
Je nižinska vrsta. Uspeva na vlažnih, poplavljenih mestih ter v plitvinah ribnikov in zadrževalnikov.
Štiriperesna marzilka je v Sloveniji izjemno redka in ogrožena vrsta, uspeva le na dveh do treh lokacijah. Ogrožena je predvsem zaradi rastlinojedih vrst rib in neustreznega gospodarjenja v ribniki.
 
Dvoživke
V Krajinskem parku Rački ribniki-Požeg živi dvanajst vrst dvoživk. Od tega dve vrsti pupkov in deset vrst žab. Večino teh vrst lahko srečamo tudi ob Turnovih ribnikih in ribnikih v Grajevniku, kjer imajo dvoživke pomembna mrestišča.
V vodo se odrasle živali odpravijo v času razmnoževanja, to je od konca zime in spomladi, kjer ostanejo različno dolgo, odvisno od vrste. Najdlje so v vodi zelene žabe, najkrajši čas pa v vodi preživijo rjave žabe in krastače, lahko le nekaj dni. Po končani preobrazbi iz jajčeca v ličinko in mlado dvoživko, mlade živali zapustijo vodno okolje in se razpršijo po okoliških kopenskih habitatih. Zaradi tanke in propustne kože je pomembno, da na kopnem najdejo zavetja v katerih je dovolj vlage in  dovolj hrane. Pomemben dejavnik v življenju dvoživk so prezimovališča, torej ustrezna mesta, kjer dvoživke preživijo otrple pol leta.
 
Modra žaba
Plavček, tudi barjanska žaba Rana arvalis, sodi med rjave žabe, tako kot njegovi bližnji sorodnici sekulja Rana temporaria in rosnica Rana dalmatina, ki tudi živita v parku. V času razmnoževanja bomo plavčka z lahkoto ločili od ostalih žab po njegovi modri obarvanosti. Vendar so plavčki tako obarvani le nekaj časa in samo samci, samice so ves čas obarvane rjavo. V vodo se plavčki odpravijo v toplejših in vlažnih dneh, običajno meseca marca ali aprila. Mrestijo se v plitvi vodi. Samci se v vodi tiho oglašajo podnevi in ponoči in s tem vabijo samice. Mrest odlaga več samic hkrati, podobno kot pri sekulji, zato so posamezne kepe strnjene v sklenjene blazine mresta. Paglavci se običajno preobrazijo v kopenske živali sredi poletja.
 
Ribniki v Grajevniku
Na robu krajinskega parka, ob cesti proti akumulaciji Požeg, se nahaja kompleks ribnikov v Grajevniku. V kompleksu se nahajajo štirje ribniki, ki so skupaj veliki okrog tri hektarje. Za rastlinstvo in živalstvo sta najpomembnejša prva dva ribnika v katerih ne poteka proizvodnja rib. Tod se nahaja pestro rastlinstvo in živalstvo, ki jim ustreza plitva voda, muljaste površine in vode brez rib.
Od redkih in ogroženih rastlin tukaj najdemo blatnik Nuphar luteum, češki šaš Carex bohemica, kranjsko sito Eleocharis carniolica, močvirsko ludvigijo Ludwigia palustris, štiriperesno marzilko Marsilea qadrifolia, če omenimo le nekatere. Kranjska sita in marzilka sta v Evropi močno ogroženi in dajeta ribnikom v Grajevniku mednarodni naravovarstveni pomen.
Med živalmi pa se tod najbolje počutijo številni nevretenčarji, med bolj poznanimi vrstami so to vodni hrošči in kačji pastirji, med vretenčarji pa predvsem dvoživke.
Zanemariti ne gre tudi okolice ribnikov. V gozdu gnezdijo tako redke vrste ptic kot sta črna štorklja Ciconia nigra in sova kozača Strix uralensis ter seveda več deset vrst drugih ptic. Gozd daje zavetje tudi vsem dvoživkam, ki se mrestijo v ribnikih, v času njihovega kopenskega življenja. Tod raste tudi redka nordenova močvirnica Epipactis nordeniorum. To je majhna kukavičevka, ki raste v podrasti poplavnega gozda oziroma ob ribnikih.
 
Ujede in sove
V Sloveniji je bilo opazovanih 34 ujed in 11 vrst sov. Od tega trinajst vrst ujed in deset vrst sov v Sloveniji tudi gnezdi. V Krajinskem parku Rački ribniki-Požeg je bilo opaženih šestnajst vrst ujed in pet vrst sov. Sedem vrst ujed v samem parku stalno ali občasno gnezdi. Med sovami tri vrste v parku gnezdijo, ostali dve pa v bližnjih vaseh.
Najredkejši vrsti, ki v parku občasno gnezdita je med ujedami črni škarnik Milvus migrans, med sovami pa kozača Strix uralensis, ki je pričela gnezditi šele zadnja leta.
V času spomladanske in jesenske selitve se preko parka selijo lunji, med njimi je najpogostejši rjavi lunj Circus aeruginosus. Občasno se na nebu pojavi največja evropska ujeda, ki med pticami na vodi povzroči pravo paniko. Ni izključeno, da belorepec Haliaetus albicilla v krajinskem parku celo gnezdi. Spomladi pritegne pozornost še ena ujeda, ki se spreletava nad vodno površino in večkrat strmoglavi v vodo. To je ribji orel Pandion haliaetus, ki je, kot pove že ime, lovec na ribe.
 
Botanični vrt Tal 2000
Na robu Krajinskega parka Rački ribniki-Požeg se v zavetju gozda nahaja manjši, a izredno pester botanični vrt, ki pa zraven botaničnih zanimivosti ponuja življenjski prostor tudi številnim živalskim vrstam.
Botanični vrt je znan po svoji veliki zbirki avtohtonih vodnih rastlin, verjetno največji pri nas. Tukaj se nahajajo takšne redkosti kot so recimo štiriperesna marzilka, kranjska sita, kroglasta osvaljkarica, vodna škarjica, streluša, vse vrste naših rogozov in še bi lahko naštevali.
V botaničnem vrtu se nahajata še dve pomembni zbirki kopenskih rastlin in sicer strupene in zdravilne rastline. Na ogled je še manjša zbirka kamnin in mineralov.
V vrtu so doma tudi pisani kačji pastirji, dvoživke, ptice in netopirji. Za ptice in netopirje je poskrbljeno tudi z gnezdilnicami in netopirnicami.
V botaničnem vrtu je poskrbljeno tudi za otroke, njim sta namenjeni dve pravljični deželi viteza Parzivala.
Kontakt: tel. 041 572 385, spl. stran: www.atropa.si, FB: Botanični vrt Tal 2000
 
Kačji pastirji
so pisane in hitre žuželke, ki pri marsikateremu človeku vzbujajo nelagodje, če ne zaradi njihove velikosti pa že zaradi njihovega imena. Brez skrbi, za nas so te žuželke povsem nenevarne. Na svetu živi preko 5000 vrst teh pisanih in hitrih letalcev. Pri nas je ta številka precej manjša, dobrih sedemdeset vrst živi v Sloveniji, kar je približno polovica vseh vrst, ki živijo v Evropi.
Celoten krajinski park je za kačje pastirje izredno zanimiv saj premore številne habitate, kjer različne  vrste kačjih pastirjev najdejo svoje niše. Pri tem niso pomembne le vodne površine pač pa tudi njihovo zaledje, kot so travniki, mejice, gozdne jase, gozdni robovi. V Krajinskem parku je bilo ugotovljenih okrog dve tretjini kačjih pastirjev, ki se pojavljajo pri nas. Tod se pojavljajo tudi nekatere močno ogrožene vrste, ne le pri nas, temveč celo  v evropskem merilu. Med temi vrstami veja omeniti stasitega kamenjaka Sympetrum depressiusculum, rjavo devo Aeshna grandis, zgodnji trstičar Brachytron pratense in  dristavični spreletavec Leucorrhinia pectoralis
 
Hrošči
Najštevilčnejša živalska skupina na našem planetu!
Hrošči so po številu različnih vrst najštevilčnejša skupina žuželk in največja skupina živih bitij na Zemlji. Vseh vrst hroščev je med 350.000 in 400.000 vrst, skoraj četrtino vseh opisanih živali. So zelo raznolika skupina in jih najdemo skoraj v vseh ekosistemih.
Hrošči potapljači
Večina hroščev je kopenskih, nekatere vrste pa večji del življenja preživijo v vodi. Vodni hrošči poseljujejo različna vodna okolja, razen morja. Znani družini vodnih hroščev sta plenilski kozaki in kolovrti. Največ različnih vrst vodnih hroščev prebiva v ohranjenih stoječih in plitkih vodah, bogatih z vodnim rastlinjem. Med rastlinjem najdejo zavetje pred plenilci, predvsem ribami.
V Račkih ribnikih je bilo najdenih 13 vrst vodnih hroščev. Pogost med večjimi je obrobljeni kozak. Nekoč pa je v Račkih ribnikih prebival tudi srednje velik vodni hrošč, ki je v Sloveniji izjemno redek - ovratniški plavač. Ali tukaj še živi ali smo ljudje že preveč spremenili njegov življenjski prostor?
Le kako jim uspe živeti v vodi?
Obliko telesa imajo prilagojeno vodnemu okolju. So sploščeni in ovalnih oblik, da je upor pri plavanju manjši. Plavajo z zadnjimi veslastimi nogami, ki imajo goste in dolge plavalne ščetine. Lahko pa tudi letijo, saj imajo pod pokrovkami zložena opnasta krila. Tako si lahko poiščejo nov vodni življenjski prostor. 
Odrasli hrošči pod vodo dihajo zalogo zraka, ki si jo naredijo v zračnih mehurčkih pod pokrovkami kril. Ko zrak podihajo, zadek pomolijo iz vode in v mehurček napolnijo novo zalogo zraka.
Med večjimi vodnimi hrošči v krajinskem parku Rački ribniki je ogrožen in zavarovan kozak škofovska kapa.
Razvojni krog – skica (Samo Jenčič)
Napis pod sliko: Razvojni krog vodnih hroščev kozakov (popolna preobrazba). 1. Samice kozakov pogosto odložijo jajčeca v stebla vodnih rastlin. 2. Iz jajčec se izležejo ličinke, ki hitro zrastejo in plenijo druge vodne žuželke, vodne polže, majhne ribice in paglavce. 3. Ličinka se zabubi v zemljo na vodni brežini in se v nekaj tednih preoblikuje v odraslo žival. 4. Iz bube se izleže odrasel hrošč, ki živi v mlaki ali odleti drugam.

Ali ste vedeli…
  • da v Evropi živi okoli 8000 vrst hroščev? Slovenija je po številu vrst hroščev izredno pestra, saj jih v Sloveniji živi okoli 6000. Bolj poznani hrošči so polonice, smrekov lubadar, rogač in mnogi drugi. Poznate še kakšnega hrošča?
  • da vodni hrošči predstavljajo eno izmed najštevilčnejših skupin med vodnimi živalmi na Zemlji, saj  vključujejo več kot 10.000 vrst? 
  • da so hrošči kozaki največji plenilci med nevretenčarji v vodi? Ličinke največjih vrst kozakov zrastejo celo do 6 cm, najmanjši vodni hrošči v Sloveniji pa so veliki komaj 2 mm. 
  • da so vodni hrošči dobri pokazatelji stanja voda? So zelo občutljivi na okoljske spremembe. Če je v vodi veliko vrst vodnih hroščev, je voda neonesnažena in v dobrem naravnem ravnovesju. Če v vodo naselimo preveč rib, odstranimo vso vodno rastlinje, naravno ravnovesje porušimo in izgine mnogo redkih rastlin in živali, tudi vodni hrošči.
 



Sobota, 24.8.2019
Anketa
Trenutno se ne izvaja nobena anketa
Rezultati prejšnjih anket